Predstavniki alpskih zavarovanih območij iz osmih držav so se na 7. Generalni skupščini mreže alpskih zavarovanih območij (ALPARC) konec oktobra v Zernezu zbrali v Centru Švicarskega narodnega parka (ŠNP). Tematska konferenca je potekala pod naslovom : « Divjina in biotska raznovrstnost : Ali lahko alpsko naravo prepustimo samo sebi ? » Švicarski narodni park je imel prvič priložnost gostiti ta dogodek.

Mreža alpskih zavarovanih območij ALPARC obstaja od leta 1994 in si je zadala za cilj, da bo okrepila sodelovanje med parki alpskih držav. ALPARC šteje skupno več sto članov zavarovanih območij . Ob Generalni skupščini, ki se sestane vsaki dve leti, se je v Zernezu zbralo okrog 100 predstavnikov/-ic, da bi preko meja držav in zavarovanih območij izmenjali mnenja in poglobili medsebojno sodelovanje.

Heinrich Haller, direktor Švicarskega narodnega parka, je sprejel svoje mednarodne goste v najstarejšem alpskem narodnem parku. Michael Vogel, predsednik Mreže zavarovanih območij v Alpah ALPARC, je poudaril pomen ekološke mreže. Nekoč so zavarovana območja pogosto delovala kot otoki, danes pa je čezmejno sodelovanje postalo pomemben element razvoja. Varstvo narave je poslanstvo splošnega pomena, s katerim se moramo soočati skupaj.

Četrtek je bil namenjen Generalni skupščini. Ob tej priložnosti so partnerji določili akcijski načrt za obdobje 2011-2012 in izvolili Mednarodni izvršni odbor . Ta strateški organ mreže ALPARC zagotavlja, da bi mreža lahko najbolje izpolnila svoje naloge. Izvajanje poteka preko Task Force Zavarovana območja , ki ima sedež v Chambéryju (F).

Alpe so z ljudmi najbolj prepleteno visokogorje na svetu. Skozi tisočletja je človek vsiljeval goram obdelovalne površine, divjino pa potiskal v skrajne dele najvišjih, najbolj strmih in sicer težko dostopnih predelov. Šele v moderni družbi je beseda divjina ponovno dobila pozitiven pomen. Torej, kaj se zgodi, če večja območja v celoti prepustimo njihovemu naravnemu razvoju, brez človekovih posegov ? To vprašanje je bilo v središču petkove konference. ŠNP predstavlja idealni primer za razpravo. Njegova ustanovitev pred skoraj 100 leti je bila vizionarski podvig. Vizionarji so spoznali, da je mogoče na poseben način zaščititi zadnje in hkrati redke dele nedotaknjene narave ter jih zavarovati pred izginotjem. Pojavila se je tudi potreba po izčrpnem spoznavanju narave in njenih razvojnih procesov ter po njihovem znanstvenem opisu.