Zasnova ekološke povezanosti ni nekaj novega, saj o tej problematiki že danes obstaja cela vrsta sporazumov, dogovorov in pobud, v katere smo vključeni vsi, ne da bi za to zares sploh vedeli.

Na mednarodni ravni so se alpske države v sodelovanju s pogodbenicami Konvencije o biotski raznovrstnosti zavezale k ohranjanju in trajnostni rabi biotske raznovrstnosti. Ker so na svetovni ravni hribovska in gorska območja tista območja, kjer je stopnja biotske raznovrstnosti najvišja, lahko k temu pomembno pripomorejo ekološke mreže, ki se raztezajo prek celotnega alpskega loka.

12. člen protokola “Varstvo narave in zaščita krajine” Alpske konvencije priporoča državam, da sprejmejo “ustrezne ukrepe za povezanost določenih zavarovanih območij, biotopov in drugih zavarovanih ali zavarovanja vrednih objektov na državni ravni in čezmejno“. V tem okviru Alparc že vse od leta 2003 deluje v smeri vzpostavitve ekološke mreže v Alpah , in sicer s prednostjo nalogo vzpostavitve prostorskih povezav med zavarovanimi območji.

Posebno vlogo imajo tudi alpska zavarovana območja , ki so mnogokrat zadnja večja zatočišča za živali in rastline in kot taka predstavljajo pomembna jedrna območja ohranjanja znotraj vsealpske ekološke mreže. Da bi bilo mogoče njihovo varstveno funkcijo izpolnjevati dolgoročno, je treba med njimi ustvariti povezave, tako da se naravni procesi lahko odvijajo nemoteno.